Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Kolesarske poškodbe lahko v osnovi delimo na travmatske, ki jih povzročijo padci in nezgode v prometu, in na poškodbe zaradi pretreniranosti ali nepravilne tehnike kolesarjenja. Največji delež slednjih predstavljajo poškodbe hrbtenice, rok in dlani, kolen ter poškodbe zadnjice. Večina teh poškodb izvira že zaradi nepravilno nastavljenega kolesa, drugi pomemben dejavnik pa je pomanjkljiva telesna pripravljenost kolesarja.

5.
Kolesarske poškodbe


Kolesarjenje je v zadnjih letih postalo eno izmed najpopularnejših športov oziroma načinov rekreacije nasploh. Primerno je za vse generacije, od otrok do starostnikov. Kolesarska oprema je postala cenovno bolj dosegljiva, zato je vedno več kolesarjev aktivnih tudi v hladnejših mesecih, ne samo v toplih poletnih. To pa pomeni tudi več priložnosti za različne kolesarske poškodbe. V grobem jih delimo v dve veliki skupini: na tiste, povzročene s padci oziroma nezgodami v prometu, ter na poškodbe zaradi prekomernega ali nepravilnega kolesarjenja. V prvo skupino spadajo predvsem razne odrgnine, zlomi ter poškodbe glave, katerim pa se z upoštevanjem cestnoprometnih predpisov in drugih udeležencev v prometu, nošnjo ustrezne zaščite (čelada!) ter odgovornim in neobjestnim kolesarjenjem večinoma lahko izognemo. Amaterski kolesarji so premalo poučeni o mehanizmu in preprečevanju poškodb zaradi nepravilne tehnike ali prekomernega kolesarjenja. Po podatkih ameriškega ortopedskega združenja za športno medicino je med amaterskimi (rekreativnimi) kolesarji več kot polovica takih, ki trpijo zaradi poškodb in bolečin v vratu, hrbtu, dlaneh in kolenih. V nadaljevanju so podrobneje predstavljene najpogostejše kolesarske poškodbe, ki nastanejo zaradi pretreniranja ali neustrezne tehnike kolesarjenja ter nastavitvah kolesa.

BOLEČINA V KOLENU

Čeprav se kolesarjenje obravnava kot šport, ki zaradi odsotnosti dotika nog s tlemi ne obremenjuje kolen, lahko ponavljajoči se gibi pri pedaliranju (tudi do 5.000 vrtljajev na uro) kljub temu privedejo do številnih poškodb kolena zaradi preobremenitve. Pogosti vzrok bolečine ni novo nastalo vnetje, temveč degenerativne spremembe sklepa zaradi dolgotrajne obrabe. Običajno se problemi s kolenom pojavijo pri kolesarjih, ki pedalirajo premočno (pretrdo) ali pa pretiravajo z dolžino kolesarskih tur brez predhodnega ustreznega treninga (t. i. »vikend kolesarji«). Poškodbe kolena so tako najpogostejše preobremenitvene poškodbe pri kolesarjih (40–60 % kolesarjev).
Eden od najpogostejših vzrokov za bolečino v kolenu je patelofemoralni bolečinski sindrom. Kolesar čuti bolečino v sprednjem delu kolena in okrog ter pod pogačico. Bolečina postaja po dolgotrajnem sedenju s pokrčenimi koleni ter ob hoji navkreber ali navzdol (pokrčena kolena) vse večja. Koleno lahko po aktivnosti tudi blago oteče. Pri tem sindromu pogačica s svojo sklepno površino med gibanjem kolena ne drsi pravilno po sklepni površini stegnenice. To vodi do mikropoškodbe sklepnih hrustancev na obeh kosteh, posledica tega pa sta vnetje in bolečina. Vzroki za patelofemoralni sindrom so preobremenitve, nepravilna višina sedeža, nepravilen položaj nog pri pedaliranju (os kolena navznoter ali navzven) ter šibkost oziroma neenakomerna moč stegenskih mišic, ki vleče pogačico iz smeri. Zdravljenje takšne poškodbe vključuje počitek, hlajenje in protivnetne analgetike ter ustrezne vaje za krepitev mišic stegna, ki stabilizirajo gibljivost pogačice. Primerna je tudi nošnja opornic, v zadnjem času pa je vse bolj popularen »taping« s kinesio (barvnimi) trakovi.
Podobne simptome povzroča tudi vnetje kite pogačice (patelarni tendonitis) in kite sprednje štiriglave stegenske mišice (tendonitis kvadricepsa). Obe poškodbi nastaneta zaradi prenizko nastavljenega sedeža ali dolgotrajnega vrtenja pedal v nizkih prestavah (»vrtenje na trdo«). Pri tem pride do preobremenjenosti mišice in posledičnega vnetja; zdravljenje pa je podobno kot pri patelofemoralnem sindromu.
Druga vrsta bolečine pa se pojavi pri sindromu iliotibialnega trakta, kjer je bolečina prisotna na zunanjem delu kolena ali pa nad kolenskim sklepom na zunanjem spodnjem delu stegnenice. Gre za pogosto preobremenitveno poškodbo, ki je posledica utesnitve dobro prekrvljenega tkiva pod iliotibialnim vezivnim trakom med ponavljajočim se gibanjem kolka in kolena. Zdravljenje vključuje počitek, vaje za krepitev mišic stegna ter »taping« s kinesio trakovi za razbremenitev.

BOLEČINE V HRBTU

Predvsem cestni kolesarji na t. i. specialkah se med daljšo vožnjo težko izognejo bolečinam v vratu oziroma vratni hrbtenici. Zaradi nižje postavljenega krmila je kolesar med vožnjo prisiljen vzdrževati pogled pred seboj z vratom močno usločenim nazaj. V takšnem položaju so mišice vratu stalno napete, med daljšo vožnjo pa pride do njihovega utrujanja ter krčev in spazma v mišicah. Pri gorskih kolesarjih je zaradi drugačnega položaja teh težav manj. Bolečo napetost mišic vratu lahko preprečimo ali vsaj omilimo z občasnim pokončnim položajem telesa med kolesarjenjem in menjavanjem položaja rok na krmilu. Priporočeno je tudi kontrolirano in hoteno sproščanje ramenskih mišic med vožnjo (vožnja s pokrčenimi komolci). Drugo možnost za rešitev težav z bolečinami predstavlja ustrezna prilagoditev kolesa - skrajšanje krmila, pomik sedeža naprej ali dvig sedeža navzgor v sprednjem delu, kar pomeni bolj pokončen položaj kolesarja za krmilom. Vsekakor pa je smiselno z ustreznimi vajami okrepiti vratne mišice že pred kolesarsko sezono in s tem slediti reku »bolje preprečevati kot zdraviti«.
V želji po doseganju aerodinamičnega položaja med vožnjo in večje sile za pedaliranje kolesarji pokrčijo zgornji del svojega telesa, s tem pa spodnji del hrbtenice upognejo naprej (fleksija). Zaradi dolgotrajnega vzdrževanja takšnega položaja je bolečina v ledvenem delu hrbta oz. križu pogosta, spet bolj pri cestnih kolesarjih. Če ima kolesar šibko mišičje jedra telesa (globoke mišice trebuha, medenice in hrbta), ki pomaga pri vzdrževanju položaja med vožnjo, se težave s hrbtom začnejo prej oziroma so bolj izrazite, saj so hrbtne mišice kompenzatorno bolj obremenjene. Še posebej pri prekomerni fleksiji ledvene hrbtenice lahko velike sile v tem delu hrbtenice sprožijo bočenje medvretenčne ploščice proti hrbtenjači (hernia disci). Če ploščica ob tem pritiska na živčne strukture, se pojavi huda bolečina v križu z možnim izžarevanjem v nogi in nevrološkimi izpadi. Stanje zahteva zdravniško obravnavo. Herniacija medvretenčne ploščice se pogosteje pojavi pri kolesarjih, ki ne kolesarijo redno in niso ustrezno telesno pripravljeni. Možen vzrok za bolečino v križu pa je tudi zakrčenost mišic zadnje stegenske lože, ki je pri kolesarjih dokaj pogosta.
Bolečine v križu lahko zmanjšamo ali celo odpravimo že s spremenjeno, bolj vzravnano držo med kolesarjenjem. Sile na hrbtenico zmanjšamo tudi tako, da se na krmilo opremo z rokami, iztegnjenimi v komolcih. Pomagajo tudi treningi za krepitev mišic jedra pred in med sezono. Najpomembnejša pa je izbira kolesa ustrezne velikosti (velikost okvirja) glede na višino kolesarja ter pravilna nastavitev krmila, sedeža in gonilk.

TEŽAVE Z ZADNJICO

Predvsem novi kolesarski navdušenci se med in po kolesarjenju srečujejo z bolečinami in občutljivostjo v predelu zadnjice, ki nastane zaradi pritiska teže telesa na kostne odrastke medenice, ki so v stiku s sedežem. Občutljivost s pogostejšim kolesarjenjem ponavadi izgine, da pa ne bi trpeli predolgo, je vredno razmisliti o zamenjavi sedeža z bolj udobnim.
Pri moških, ki intenzivno kolesarijo, ob tem pa ne znajo večji del teže telesa prenesti na pedala, lahko pride do stisnjenja pudendalnega ali kavernoznih živcev, ki oživčujejo spolni organ. Podobne probleme povzroča tudi preveč privzdignjena konica sedeža. Zaradi pritiska se zmanjša prekrvitev v dimljah, posledica tega so neprijetne bolečine v le-teh in lahko prerastejo v otopelost ali odrevenelost omenjenega predela. V tem primeru je potrebna začasna abstinenca od kolesarjenja, težave pa ponavadi s počitkom izginejo v največ tednu dni. Nevarnost za erektilno disfunkcijo sicer obstaja, vendar le ob dolgotrajnem ignoriranju omenjenih simptomov, kar pa za kolesarja s kančkom zdrave pameti ni verjetno.
Dolgotrajno kolesarjenje povzroča tudi vnetje kože na sedalnem delu. K temu pripomorejo premikanje zadnjice po sedežu med vožnjo, previsoko nastavljen sedež, zrabljene kolesarske hlače in povečano znojenje tega dela telesa med vožnjo. Prizadeto kožo spremljata rdečina in srbež in če je ne pozdravimo, se lahko vnetje razširi na dlačne folikle in povzroči abscese (ture) ter razjede kože. Tudi pri kolesarkah lahko pride do odrgnin vulve. Poleg obveznega počitka je potrebno vneti predel negovati z ustreznimi mazili in kremami, ki vsebujejo npr. cinkov oksid ali pa tiste, ki spodbujajo celjenje kože. Pomaga tudi otroški puder. Ob hujšem vnetju je nujen obisk zdravnika in zdravljenje z antibiotiki. Za preprečevanje takšnih vnetij je potrebno znižati sedalo (višji kot je sedež, bolj se medenica premika in s tem drgne ob sedež), mazanje občutljivega predela z mastno kremo pred kolesarjenjem, pomaga pa tudi brezšivno spodnje perilo in kolesarske hlače, odebeljene na sedalnem delu.

MRAVLJINČENJE IN BOLEČINE V DLANEH

Posledica ukleščenja oziroma dolgotrajnega pritiska na ulnarni živec v zapestju ob držanju krmila kolesa je t. i. »krmilna pareza«. Med vožnjo se pojavijo otrdelost, mravljinčenje in šibkost predvsem zunanjega dela dlani ter 4. in 5. prsta. Gibanje z omenjenimi prsti postane oteženo in nerodno, med poskusom aktivnega gibanja je prisotna tudi bolečina. Simptomi ponavadi izginejo hitro po prenehanju kolesarjenja ali krajšem odmoru s stresanjem roke. V primerih hujše okvare pa lahko simptomi in znaki ostajajo prisotni tudi nekaj mesecev.
Osnova zdravljenja je ustrezna prilagoditev kolesa: iskanje ustrezne višine krmila (nižje krmilo - več pritiska na zapestje), prilagoditev višine sedeža in položaja rok na krmilu. Pomagajo tudi bolj obložene ročke krmila ter odebeljene (z gelom) kolesarske rokavice. Položaj rok na krmilu je potrebno med vožnjo večkrat zamenjati, saj s tem razbremenimo pritisk na živec, komolci pa naj bodo med vožnjo pokrčeni. Če omenjeni nasveti ne zadoščajo in težave z mravljinčenjem ne izginejo, je potreben natančnejši pregled pri zdravniku specialistu, saj je lahko vzrok okvare oziroma mesto ukleščenja živca tudi višje v poteku roke ali vratu.
Kot je razvidno iz zapisanega, se lahko večini poškodb izognemo z nekaj truda in discipline že pred kolesarsko sezono. Skoraj za vsako poškodbo se ponavadi skriva nepravilna nastavitev dela kolesa. Izvirni greh lahko tiči že v izboru napačne velikosti kolesa, ki kolesarju onemogoča pravilen položaj med vožnjo, ali pa problem predstavljajo nepravilno nastavljen sedež, krmilo, gonilke ali kaj drugega. Vsekakor si je za ustrezno nastavitev in prilagoditev kolesa potrebno vzeti dovolj časa, priporočljivo pa je, da pri tem sodeluje tudi usposobljen serviser ali svetovalec. Pomembno vlogo pri preprečevanju poškodb igra tudi ustrezna oprema kolesarja ter še posebej zadostna kondicijska pripravljenost pred in med sezono, s katero okrepimo najpomembnejše mišične skupine. Če kljub vsemu pride do poškodbe, je poleg nasvetov v članku nujno poslušati svoje telo ter se v primeru hujših ali dalj časa trajajočih težav obrniti na specializiranega fizioterapevta ali poiskati zdravniško pomoč.

Jani Muha, dr. med.
Oddelek za kirurgijo
Splošna bolnišnica Izola

Kolesarjenje (Avgust 2014)

- Začetki boja proti dopingu v Sloveniji

- Priprava na kolesarjenje

- Boj proti dopingu v kolesarstvu

- Smernice za športno prehrano

- Kolesarske poškodbe

- Nenadna srčna smrt pri športnikih

Ta stran pripada Tiskovni agenciji MOREL. Vse pravice pridržane
© Copyrighted design and content. All rights reserved