Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Za večino ljudi je zdrava koža temelj dobre samopodobe in "platno" za različne estetske posege, bodisi iz lepotnih ali kulturno pogojenih vzgibov. Med te spadajo težnja k določeni barvi kožne polti, tatuji in vstavljanje kovinskih predmetov ali pirsing. V modernem času so omenjeni postopki nekaj povsem običajnega, v nekaterih kulturah tudi samoumevnega, vendar pa se ob tem zanemarja dejstvo, da so nefiziološki.

5.
Porjavelost – privlačna, a nevarna


Koža je največji in zunanjemu okolju najbolj izpostavljen organ človeškega telesa. Notranjost telesa ščiti pred nihanji temperature okolja in škodljivimi klicami, poleg tega pa proizvaja tudi snovi, ki so organizmu nujno potrebne za normalno delovanje. Poleg tega preko kože zaznavamo velik del senzoričnih dražljajev iz okolja. Vendar pa je za večino ljudi zdrava koža temelj dobre samopodobe in "platno" za različne estetske posege, bodisi iz lepotnih ali kulturno pogojenih vzgibov. Med te spadajo težnja k določeni barvi kožne polti, tatuji in vstavljanje kovinskih predmetov ali pirsing. V modernem času so omenjeni postopki nekaj povsem običajnega, v nekaterih kulturah tudi samoumevnega, vendar pa se ob tem zanemarja dejstvo, da so nefiziološki. Koža se na njih odziva v skladu s svojo naravno funkcijo – obrambno. Kadar presežejo njene obrambne zmožnosti, pa lahko povzročijo trajne in sistemske patofiziološke spremembe v človeškem telesu. Ta prispevek poskuša na kratko predstaviti nekaj nevarnosti, ki jih omenjeni postopki prinašajo, ter usmeriti k njihovi odgovorni uporabi.

SONČENJE

Marsikdo v našem kulturnem okolju teži k zlatorjavi polti kože, ki jo prinese izpostavljanje sončnim žarkom. Rjavenje kože je posledica vpliva sončne energije na specifične celice kože, ki jih imenujemo melanociti in se nahajajo v epidermisu, t. j. povrhnjem sloju kože. Melanociti sintetizirajo in skladiščijo temnorjavo barvilo melanin. Sintetska aktivnost melanocitov je močno podvržena različnim zunanjim dejavnikom, med katerimi je najpomembnejša ultravijolična (UV) svetloba. Ta je del širšega spektra elektromagnetnih valovnih dolžin, ki jih oddaja sonce ob atomskih reakcijah na njegovi površini. UV svetloba je po definiciji očem nevidna, saj gre za elektromagnetno sevanje s krajšo valovno dolžino od vidne svetlobe. Valovna dolžina elektromagnetnega sevanja določa njegovo prodornost v odnosu do kože. Medtem ko se vidna svetloba (valovne dolžine 380 do 780 nm) večinoma ustavi ali odbije od površine kože, pa UV svetloba pretežno prodre v kožo. Delimo jo na tri tipe: tip A (315 in 400 nm), tip B (280 do 315 nm) in tip C (100 do 280 nm). UV-A žarki torej prehajajo v globlje plasti kože kot UV-B žarki. UV-C žarki se večinoma absorbirajo na plinasti snovi zemeljske atmosfere in normalno z njimi nismo obsevani.
UV sevanje pa povzroči nastanek t. i. fakultativne kožne barve ali kožne polti s povečano pigmentacijo zaradi odziva melanocitov, kar imenujemo rjavenje. Gre za anticipacijski odziv, saj nas temnejša kožna polt varuje pred nadaljnjim UV sevanjem. Lahko bi rekli, da gre za kožni spomin. Poznamo dve obliki rjavenja: takojšnje in zakasnelo. Takojšnje se pojavi 5 do 10 minut po izpostavitvi in zbledi v nekaj urah do dnevih, odvisno od prejete doze UV sevanja. Takojšnje rjavenje ne nudi fotozaščite in ne poveča epidermalnih nivojev melanina. Povzroči ga predvsem UV-A sevanje, lahko pa tudi vidna svetloba. Ta oblika rjavenja je posledica premeščanja mešičkov z melaninom iz globljih celičnih plasti melanocitov v povrhnje in je zato prisotna predvsem pri posameznikih temnejše osnovne polti. Na drugi strani pa je zakasnelo rjavenje posledica povečane količine melanina v melanocitih in je trajnejše (do nekaj tednov) ter vir zadovoljstva namenskim uporabnikom sončne svetlobe ali solarijev.

OBSEVALNA POŠKODBA

Kot vsako sevanje pa UV svetloba povzroči torej obsevalno poškodbo. UV-B žarki so zaradi specifične globine obsevanja zlasti škodljivi za jedra kožnih celic in njihov genski zapis (deoksiribonukleinsko kislino, DNK). Ta poškodba povzroči obrambni odziv kože. Pride do aktivacije intrizičnih celičnih mehanizmov, ki popravijo poškodbe DNK. V kolikor je sevanje premočno, lahko celice epidermisa zaradi poškodb odmrejo. Ob tem nastane tudi vnetni odziv v globljih plasteh kože, ki ga opredeljujejo rdečina, oteklina in bolečina. V hujših primerih pride tudi do tvorjenja kožnih mehurjev. Temu stanju pravimo sončna opeklina. Znotrajcelični mehanizmi, ki popravljajo poškodovano DNK kožnih celic, so ob povečani količini UV sevanja lahko nezadostni, okvarjen jedrni dedni material pa predstavlja tveganje rakotvorne preobrazbe celice. Okvara celičnih jeder povzroči tudi prezgodnje staranje kože.
Količina UV sevanja je glavni dejavnik, ki vpliva na razvoj poškodbe kože zaradi sončenja, in je odvisna od več dejavnikov: letnega časa, ure, geografske širine, nadmorske višine, oblačnosti, odboja od površine tal, trajanja izpostavitve in zaščite, ki jo nosimo. Pri ocenjevanju škodljivega potenciala sončenja na določenem področju se uporablja t. i. UV indeks. To je mednarodna enota za merjenje moči ultravijoličnega sončnega sevanja in povezuje energijski tok sončnega sevanja z občutljivostjo kože. Višji kot je indeks, večja je verjetnost sončnih opeklin. Različne vremenske postaje in spletne strani vsakodnevno objavljajo vrednosti UV indeksa in s tem priporočila za primerno zaščito ob izpostavljanju sončnemu obsevanju. Vrednosti UV indeksa so od 0, kjer lahko pride do sončne opekline brez zaščite pred soncem v eni uri, ter do več kot 11 oziroma 11+ , ko se sončna opeklina lahko pojavi že v 15 minutah, če posameznik ne uporablja nobene zaščite pred UV sevanjem.
Ozon ima varovalni učinek na življenje na zemlji, saj absorbira del UV sevanja. Ozon je neorganska spojina, sestavljena iz kisika, ozonski plašč pa je del zemeljske stratosfere, kjer je koncentracija ozona največja. Nahaja se na višini med 10 in 50 km nad zemljo, največja koncentracija je pri 20 do 30 km. Debelina ozonske plasti se spreminja glede na geografsko širino (tanjša pri ekvatorju) in letni čas (tanjša v jeseni). Ozonska luknja je pojem, ki označuje zmanjšano količino ozona v atmosferi in je posledica onesnaževanja zraka z različnimi plini iz industrije, ki z ozonom vstopajo v reakcije. Največja je nad Antarktiko. Posledice večanja ozonske luknje se kažejo v vplivih na vremenske pojave, prav tako pa so prisotne tudi v zdravju ljudi, predvsem zaradi povečanega UV sevanja.
Ob vseprisotnosti sončne svetlobe in UV sevanja ni naključje, da je kožni rak med najpogostejšimi vrstami raka pri človeku. Predvsem je zaskrbljujoče dejstvo, da je zadnjih nekaj desetletij močno porasla pojavnost melanoma. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se vsako leto na svetu odkrije 132.000 kožnih melanomov. Zadnji statistični podatki slovenskega registra ugotavljajo letno incidenco 22 primerov na 100.000 prebivalcev, kar pomeni, da za melanomom zboli vsak peti Slovenec.
Melanom je najbolj nevaren maligni tumor kože. Nastane z maligno preobrazbo melanocitov, ki se poleg kože nahajajo tudi na sluznicah, v očeh in možganskih ovojnicah. Najpogostejši je kožni melanom. Dejavniki tveganja za razvoj so genetski faktorji in dejavniki iz okolja. Pri svetlopoltih, rdečelasih ljudeh, ki na soncu hitro dobijo opekline in težko porjavijo, in pri takih, ki imajo veliko število kožnih znamenj (nevusov), je tveganje bistveno večje kot pri temnopoltih. Tveganje se tudi poveča, če je imel sorodnik v prvem kolenu melanom. Na genetske dejavnike žal ne moremo vplivati, lahko pa se zaščitimo pred okoljskimi vplivi, med katerimi je najpomembnejše UV sevanje.
Melanom ima boljšo prognozo, če je odkrit v zgodnjih stadijih, zato je ključno hitro prepoznavanje maligne bolezni. Pri prepoznavanju je eno izmed vodil "znak grdega račka". Znamenja so si pri posamezniku po vzorcu relativno podobna, maligno spremenjeno znamenje pa po strukturi in videzu izstopa od ostalih znamenj. Metoda ocenjevanja znamenj po akronimu (angl.) ABCDE (A - asymmetry (asimetrija), B – border (nepravilni robovi), C - color (neenakomerna obarvanost), D - diameter (premer), E - evolution/change (spreminjanje)) je prav tako v pomoč pri ločevanju nenevarnih znamenj od nevarnih. Kljub temu vsa maligna znamenja ne ustrezajo tem kriterijem in so lahko ob zanašanju na posamezne kriterije spregledana.

DOBRE STRANI SONČENJA

Ob zgoraj navedenih slabih straneh sončenja pa je treba vseeno poudariti, da sonce vpliva na dobro počutje in deluje antidepresivno, poleg tega pa se uporablja tudi v medicini zaradi nekaterih zdravilnih učinkov. Helioterapijo, to je zdravljenje s sončno svetlobo, uporabljamo za nekatera kožna obolenja, kot so luskavica, akne, vitiligo, atopijski dermatitis, sklerodermija in zlatenica. UV sevanje tudi neposredno vpliva na sintezo vitamina D v koži in s tem na številne metabolne procese v telesu. Učinkovitost proizvodnje vitamina D je odvisna od količine UV-B žarkov, ki preidejo v kožo. Pri večini belcev se ob 30-minutni izpostavitvi soncu okrog poldneva sprosti 1,25 mg vitamina D, pri temneje pigmentiranih ljudeh pa tudi do petkrat manj. Vitamin D je pravzaprav hormon, ki pospešuje absorpcijo kalcija in fosfata iz črevesja in regulira njihovo nalaganje v kosti, s tem pa vzdržuje tudi normalne vrednosti kalcija in fosfata v krvi. Tako vpliva tudi na druge metabolne procese v telesu. Številne študije povezujejo pomanjkanje vitamina D z nastankom različnih obolenj, med drugim sladkorno bolezen tipa 1 in multiplo sklerozo. UV sevanje vpliva tudi na nastanek dušikovega oksida (NO), ki lahko zniža krvni pritisk in s tem izboljša splošno zdravstveno stanje, ter na sproščanje endorfinov, ki lahko izboljšajo razpoloženje.
V zadnjih nekaj desetletjih je močno porasla uporaba solarijev, saj uporabnikom omogoča porjavelo polt vse leto, vendar se jih večina ne zaveda nevarnosti prekomernega UV obsevanja. Vsaka porjavelost pomeni poškodbo kože. Ob uporabi solarija je količina UV sevanja med letom večja in s tem tudi tveganje za stranske učinke, ki jih povzroča UV svetloba. Solariji uporabljajo večinoma 95 % UV-A and 5 % UV-B, +/–3 %. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je uvrstila solarije med najbolj nevarne rakotvorne povzročitelje sevanja.
Številne analize so pokazale, da je tveganje za melanom povečano za 75 %, če se z uporabo solarijev prične pred 30. letom.

TETOVAŽA

Več študij je bilo narejenih tudi o tetovažah. Tetoviranje je vnašanje različnih pigmentov v dermis. Nekatere spojine oziroma barvila, ki se uporabljajo, lahko postanejo toksična in rakotvorna šele po vnosu v telo in po izpostavitvi tetovaže ultravijoličnemu sevanju ali uporabi laserja, ki se uporablja za odstranjevanje tetovaže. Neposrednih potencialnih rakotovornih učinkov sicer niso dokazali, je bilo pa opisanih več primerov rakavih kožnih sprememb na predelu tetovaže.
Pojav rakave kožne spremembe je namreč proces, odvisen od več dejavnikov. Poškodba kože ob tetoviranju je eden glavnih sprožiteljev nastanka keratoakantoma na predelu tetovaže, medtem ko melanom s poškodbo ni neposredno povezan. Dolgotrajna izpostavitev tetovaže ultravijoličnemu obsevanju je prav tako vzrok za kancerogenezo (razvoj raka) v predelu tetovaže, saj lahko pigmenti vplivajo tudi na spremenjeno absorpcijo ultravijoličnega sevanja. Največ melanomov in bazalnoceličnih karcinomov je bilo opisanih na črnih, temno modrih in temneje pigmentiranih tetovažah, ploščatocelični karcinomi in keratoakantomi pa na rdečih tetovažah.
Vsekakor tetovaže ni priporočljivo delati v bližini že obstoječih znamenj, saj je lahko sprememba znamenja (velikosti, oblike ali barve) prepozno zaznana in posledično prognoza slabša.

VARNO SONČENJE

Varno sončenje pravzaprav ne obstaja, vendar se mu zaradi ugodnih učinkov in preživljanja časa na prostem običajno izpostavljamo v preveliki meri. Ob izpostavitvi soncu se je treba ustrezno zaščititi, saj s tem zmanjšamo škodljive učinke UV sevanja:

  • izogibanje sonca med 11. in 16. uro ter omejitev časa, ki ga preživimo na soncu,
  • upoštevanje in sledenje UV indeksa;
  • uporaba zaščitnih krem z UV-A in UV-B zaščito ter čim višjim zaščitnim faktorjem (SPF). Zaščitni faktor sončne kreme je enota, ki pove, kolikokrat se podaljša čas, ko smo izpostavljeni sončnemu obsevanju, preden se pojavi rdečina oziroma opeklina. Kremo za zaščito pred soncem se uporabi vsaj pol ure pred izpostavljanjem soncu in v zadostni količini (2 mg na kvadratni centimeter), mazanje pa se ponovi na 2–3 ure;
  • UV zaščitna oblačila ter očala;
  • posebna previdnost ob jemanju zdravil in različnih lokalnih pripravkov, ki lahko povzročajo fotosenzibilizacijo;
  • izogibanje uporabe solarijev.
Ajda Fabjan, dr.med.
Dermatovenerološka klinika
Splošna bolnišnica Maribor

Tetoviranje (December 2015)

- Koža nas ščiti pred zunanjim svetom

- Sodobni pristopi k postavitvi diagnoze v dermatologiji

- Poslikave kože in pirsing

- Zbadanje kože

- Porjavelost – privlačna, a nevarna

- Kožni testi in dokazovanje alergij

Ta stran pripada Tiskovni agenciji MOREL. Vse pravice pridržane
© Copyrighted design and content. All rights reserved