Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Poslikava kože je širok pojem. O poslikavi kože oziroma telesa govorimo, ko je na kožo ali v kožo na določen način nanesen nek medij, ki lahko ostane na tem mestu začasno, kar s tujko imenujemo "bodypainting", ali pa ostaja trajno prisoten, takrat govorimo o tetovaži. Trajno ličenje, ki posnema učinke kozmetičnih proizvodov, kot so svinčnik za obrvi, maskara za trepalnice, črtalo za oči ali rdečilo, prav tako spada med trajne tetovaže. Tetovaža po definiciji pomeni namenski ali naključni vnos pigmentnih delcev v kožo.

3.
Poslikave kože in pirsing


Profesionalni tetovatorji s pomočjo igle v usnjico ali dermis vnašajo pigment. Pri najpogostejši sodobni tehniki tetoviranja se uporablja električna pištola, v katero se vstavi tetovirna igla. Električno pištolo ali električno pisalo poganja motorček, ki omogoča več sto vbodov na sekundo z eno iglo, s pomočjo katere se zariše linija motiva, ali pa omogoča vbode več vzporednih igel za senčenja motiva. Vendar še danes nekateri najbolj sloviti umetniki tetoviranja uporabljajo določene starodavne tehnike barvanja in ročnega vbadanja igel ter ne uporabljajo tetovirnih naprav.
Pigmenti, ki se uporabljajo pri tetoviranju, so: črna - ogljik (indijsko črnilo), železov II oksid, les višnjeve pražilke; modra - kobaltov aluminat; rjava - železov III oksid; zelena - kromov oksid, svinčev kromat, ftalocianinska barvila; vijolična - mangan, aluminij; rdeča - živosrebrov sulfid (cinabarit), siena (železov vodik), sandalovina, brazilski les, organski pigmenti (aromatske azo spojine); bela - titanijev oksid, cinkov oksid; rumena - kadmijev sulfid.
Ljudje se odločajo za tetovaže iz različnih razlogov, da bi ugajali, izrazili pripadnost določeni družbi, organizaciji ali veri. Nekateri izkazujejo s tem individualnost, uporništvo, za druge je tatu pojem svobode in svobodnega izražanja. Dekorativna tetovaža, ki se je uporabljala v umetniške ali kozmetične namene, obstaja že več tisoč let. Antropologi navajajo najzgodnejši znan pojav tetovaže na mumificiranem truplu, starem 5000 let. Tetovaže so našli tudi na egipčanskih in drugih mumijah. Tetoviranje je bilo razširjeno tudi v antiki. Mnogo kasneje, z razširitvijo rimskokatoliške cerkve in njenega nauka, je bilo v Evropi in tudi pri nas prepovedano od leta 787, še vedno pa se je umetnost tetoviranja razvijala na Srednjem vzhodu in v Aziji. V preteklosti so se v Evropi večinoma moški odločali za tovrstne poslikave, predvsem mornarji in vojaki. Danes pa razlike med spoloma skorajda ni.

ZAPLETI PRI TETOVAŽI

Zapleti, ki se lahko pojavijo pri tetovaži, so redki, vendar se pojavljajo. Vnos telesu tuje substance v kožo ima lahko za posledico toksično ali imunološko reakcijo na vneseni pigment, prenos nalezljive bolezni ali pojav kožne bolezni znotraj tetovaže. Imunski sistem kože pa se na tetovažo lahko odzove v obliki akutne vnetne reakcije ali alergijske preobčutljivosti.
Nekatera tveganja, kot je prenos infekcij z uporabo nesterilnih igel, so že dolgo znana. Nekoliko manj so poznana tveganja, povezana z barvili tetovaž. Črnila in barvila ali pigmente, ki se uporabljajo pri tetoviranju, v Združenih državah Amerike nadzoruje FDA (Food and Drug Administration) in so obravnavani kot kozmetika in barvni aditivi. FDA je prejela številna poročila o neželenih reakcijah na tetovažna barvila, ki so se pojavila takoj ali več let po tetoviranju. FDA do danes ni odobrila nobenih pigmentov za namen vnašanja v kožo, kar velja za vse pigmente. Mnogi pigmenti, ki se uporabljajo v tetovažnih črnilih, so industrijska barvila, ki se uporabljajo za tiskarniška črnila ali avtomobilske barve. Poleg reakcij, ki jih lahko povzročijo nekateri tipi barvil kot taki, pa lahko tudi potencialna kontaminacija barvil povzroči raznovrstne reakcije, od blagih do hudih.
Tipi reakcij kože pri tetoviranju:

  • Akutne vnetne reakcije: te so posledica fizične poškodbe tkiva in vnosa pigmentnih barvil ali kovin v kožo ter običajno minejo v 2–3 tednih.
  • Ekcematoidne reakcije preobčutljivosti: so najpogostejše reakcije tkiva potem, ko se akutna vnetna reakcija pomiri. Gre za pojav alergijske preobčutljivosti na enega od vnesenih pigmentov, ki pa se pri različnih posameznikih različno kaže. Pogosto se pojavi v obliki kontaktnega dermatitisa ali fotoalergijskega dermatitisa. Na koži je viden ekcem ali dermatitis z luščenjem. Najpogostejše so alergijske reakcije na rdeča barvila, ki jih lahko povzročijo različni pigmenti, še posebej živosrebrov sulfid (cinabarit). Poročajo tudi o alergijskem kontaktnem dermatitisu pri začasni tetovaži s kano. Reakcije, ki se pojavijo ob izpostavitvi sončni svetlobi, se najpogosteje pojavljajo ob uporabi rumenega pigmenta (kadmijev sulfid). Po izpostavljanju sončni svetlobi se pojavita edem in rdečina. Reakcije na zelene, modre in črne pigmente so mnogo manj pogoste. Krom v zelenem pigmentu je povezan s pojavom ekcematoidne reakcije na mestu vnosa, ekcemom rok in razširjenim ekcemom. Najverjetneje so te reakcije pogojene s hkratnim izpostavljanjem cementu. Modri pigmenti, ki vsebujejo kobalt, so povezani z lokalizirano reakcijo in izjemoma z vnetjem šarenice. Alergijske reakcije na črne pigmente so izjemno redke.
  • Granulomatozne reakcije: granulomi so mali vozliči, ki se lahko pojavijo okrog pigmentnih delcev, ki jih telo zazna kot tujek.
  • Prenos infektivnega agensa: čeprav je pojav hude infekcijske bolezni zaradi tetovaže dandanes nekaj neobičajnega, pa se infekcija med prediranjem epidermalne bariere kljub temu lahko prenese v kožo. Gangrena in šen sta v veliki meri bolezni preteklosti. Danes se okužbe s tovrstnimi bakterijami pojavljajo predvsem v lokalizirani, nerazširjeni obliki okužbe kože. Beležijo tudi prenose tuberkuloze, sifilisa, gobavosti, hepatitisa in HIV. Znani so primeri prenosa virusov, kot so vakcinija in HPV, preko že uporabljenih tetovažnih igel.
  • Brazgotinjenje: brazgotine lahko nastanejo tako zaradi tetoviranja kot zaradi odstranjevanja.
  • MRI zapleti: med MR preiskavo se lahko v predelu tatuja pojavita otekanje in pekoč občutek, ki pa nista trajna.
  • Nekateri poročajo o srbeči in vneti koži v okolici tatujev ob izpostavljanju soncu v poletnem času.
  • Druge možne reakcije so še lihenoidne in pseudolimfomatozne.

Nekatere bolezni se pojavljajo znotraj tetovirane kože. Izbruh bolezni je lahko neodvisen od tetovaže ali pa gre za njeno dodatno intenziviranje zaradi tetovaže. Med slednjimi so pogosti: Lichen planus, psoriaza ali luskavica, sarkoidoza in lupus eritematozus. Poročajo tudi o pojavu malignega melanoma znotraj tetovaže.

ODSTRANJEVANJE

Če se pojavijo zapleti, je odstranitev tetovaže lahko edina rešitev. Če se pojavi alergijska reakcija, se v nekaterih primerih lahko slednja umiri po uporabi topikalnih ali intralezionalnih kortikosteroidov. Najpogosteje se odstranjujejo zaradi kozmetičnih razlogov. Obstaja več načinov odstranjevanja. Leta 1964 je Goldman s sodelavci prvi opisal odstranjevanje tetovaž s takoimenovanim Q-switched ruby laserjem. Tehnika pa je postala priljubljena šele v 90. letih prejšnjega stoletja. Odstranjevanje tetovaž z laserji velikokrat zahteva več seans in v nekaterih primerih popolne odstranitve pigmenta ni moč doseči. Lasersko odstranjevanje tetovaž deluje tarčno na strukture, ki vsebujejo pigment s pomočjo selektivne fototermolize. Manjša kot je tarča, krajše časovno obdobje laserskega pulza je potrebno. Glede na to je na tarčo teoretično dovedena zadostna energija v nekaj pikosekundah (10 na minus dvanajsto sekunde). V preteklosti so večinoma uporabljali Q-switched laserje, ki so delovali v območju nanosekunde (10 na minus deveto sekunde). Novi pikosekundni laserji generirajo izrazite fotomehanične učinke, ki učinkoviteje mehanično razbijejo pigmentne delce ali črnilo. Z uporabo pikosekundnih pulzov lahko z manjšo obsevalno dozo dosežemo boljše učinke. Valovno dolžino laserja izbiramo glede na barvo, ki jo želimo odstraniti. Modri in zeleni pigment lahko odstranimo s katerokoli valovno dolžino. Zahtevneje je odstraniti rumeni ali oranžni pigment. Pred lasersko terapijo so pigmentni delci v različnih celicah: fibroblastih ob žilicah, mastocitih ter makrofagih. Po obsevanju z laserjem hitra termična ekspanzija fragmentira celice, ki vsebujejo pigment, slednji se zato pojavi v zunajceličnem prostoru. Pigmenti v zunajceličnem prostoru se odstranijo s pomočjo limfe ali pa jih, sedaj manjše velikosti, ponovno privzamejo nekatere celice. Možni so tudi zapleti po laserskem odstranjevanju. Redko se zgodi, da se primarno lokalizirana kožna reakcija po laserski terapiji razširi še na druge dele telesa. Laserji lahko inducirajo fotokemične spremembe v tetovažnih črnilih, kar ima lahko za posledico takojšno in ireverzibilno potemnitev tetovaže. Najbolj nevarni za tovrstno reakcijo so rdeči, rjavi in beli pigmenti, ki se uporabljajo v kozmetične namene. Reakcijo potemnitve pa lahko prikrije začetna posvetlitev, ki se pojavi takoj po terapiji z laserjem. Takojšnja posvetlitev naj bi nastala zaradi pojava zračnih mehurčkov, ki izrazito razpršijo svetlobo. V izogib temu priporočajo poizkusno obdelati najprej manjše področje. Večina kozmetičnih tetovaž vsebuje črnila z železovim (ali titanovim) oksidom, ki pri obsevanju z laserjem preidejo v reducirano molekulsko obliko, ki je črna in netopna. Čeprav lahko ta reakcijski vzorec izboljšamo z dodatnimi laserskimi terapijami ali vaporizacijo s CO2 laserjem, je črna barva lahko trajna.

PIRSING

Pirsing je definiran kot dejanje prebadanja mehkih delov z vstavljanjem igle, s katero ustvarimo odprtino v kožo ali hrustanec, skozi katero nato vstavimo dekorativni ornament, ter kot dekorativni ornament, npr. pirsing v nosu. Izhaja iz angleškega izraza "piercing" oz. "to pierce" ali prebadati.
Danes pirsing v populaciji mlajših odraslih postaja čedalje bolj priljubljen. Poznan je že iz antičnih časov, ko so ga izvajali tako pri moških kot ženskah, danes pa širom sveta postaja modni trend. Najstarejši mumificirani ostanki pričajo o tem, da se je pirsing ušes izvajal vsaj že pred 5000 leti, nosni pa je znan vsaj od leta 1500 p. n. š. Oba sta se izvajala po vsem svetu, medtem ko so se pirsingi jezika in ustnic primarno izvajali med pripadniki afriških in ameriških plemen. Znano je, da se je pirsing prsnih bradavic izvajal že v antičnem Rimu, genitalij pa že v antični Indiji. Pirsing je imel na zahodu obdobja vzpona in zatona ter se ponovno razširil po drugi svetovni vojni. V 70. letih prejšnjega stoletja je postal del subkulture, v 90. pa "mainstream". Razlogi, zakaj se ljudje odločajo za tovrstni poseg, so različni. Nekateri se zanj odločajo zaradi religioznih ali duhovnih razlogov, za druge je to lahko način samoizražanja, estetska vrednost, seksualno ugodje, znak upora ali potrjevanja določene kulture.
Za pirsing se uporabljajo različna orodja: igle, igla s kanilo, dermalni "punch" (predvsem za večje pirsinge hrustanca), pištola, prijemalke, plutovina, sprejemne cevke za igle, ki so lahko iz kovine, plastike ali stekla.
Pirsing uhlja je možno opraviti na različnih lokacijah, tudi v trgovinah ali kioskih v nakupovalnih središčih. Po pirsingu je zmanjšana kožna integriteta, predvsem, če je bil opravljen v vročih mesecih. V pirsing salonih izvajalci ponavadi naročijo strankam vsakodnevno skrb in pregledovanje mesta posega, dokler rana ni popolnoma zaceljena. Čas celjenja rane se razlikuje glede na mesto na telesu. Pirsingi na obrazu se ponavadi zacelijo v dveh mesecih, na pokritih delih telesa pa traja celjenje lahko tudi do šest mesecev. Kljub temu takšno "popolnoma" zaceljeno mesto potrebuje posebno skrb vsaj še leto dni po posegu, ko se koža dodatno učvrsti in lahko nosimo različne ornamente. Premnogokrat za nego rane prodajajo benzalkonijev klorid. Slednji ne nudi učinkovite protimikrobne zaščite proti Pseudomonas Aeruginosa, ki je pogosto povezana z izbruhi vnetja ušesnega hrustanca. Sam postopek pirsinga traja le nekaj sekund, vendar zaradi svoje invazivne narave neredko vodi v okužbe ali iritacije kože, predvsem zaradi pomanjkljivih navodil glede nadaljnje higiene in nege mesta posega.

BAKTERIJSKE OKUŽBE

Bakterijske okužbe mesta pirsinga so najpogostejši zaplet. Povzročitelji so predvsem Stafilokok Aureus, Beta hemolitični Streptokok skupine A in Pseudomonas Aeruginosa. Tovrstne okužbe lahko postanejo pogostejše in nevarnejše z naraščanjem v zadnjem času takoimenovane "MRSA, pridobljene v domačem okolju" (ali CA-MRSA). Nevarnost okužbe tako mesta posega kot tudi celega telesa (sistemske okužbe) ostaja, vse dokler je mesto vboda nezaceljeno. Čeprav so sistemske okužbe redke, se lahko pojavijo med drugim v obliki infektivnega endokarditisa ali sepse. V primeru okužbe mesta pirsinga se pojavlja vprašanje, ali nakit odstraniti ali ne. Če obdržimo nakit na mestu, kjer se pojavi okužba, na ta način omogočimo boljšo drenažo in celjenje epidermisa. V primeru odstranitve bi lahko prišlo do tvorbe abscesa v globljih strukturah tkiva. Vendar je treba v primeru, da remisija ne nastopi v 5–7 dneh, nakit odstraniti, napraviti kirurško incizijo in drenažo, v primeru hujšega poteka pa pacienta tudi sprejeti v bolnišnico za intravensko aplikacijo antibiotika, kar še posebej velja za primer infekcije pirsinga na zgornjem polu uhlja.



Pomembno je, katera vrsta nakita je bila vstavljena.
Zaradi porasta nakita, ki vsebuje nikelj, se pogosteje pojavlja kontaktni dermatitis, povezan s preobčutljivostjo na nikelj. Če previdno izberemo vrsto nakita, ki ga ponujajo v pirsing salonih, se s tem lahko izognemo nevšečnostim, kot so pojav alergije, brazgotinjenje in tveganje za zapoznelo okužbo. Med hipoalergene in relativno "varne" kovine spadajo v prvi vrsti titan, nato niobij, kirurško jeklo S-300 in zlato. Varna alternativa sta tudi platina in paladij.



Na mestu pirsinga so možne tudi travmatske poškodbe, ki se pogosto pojavljajo pri pirsingu v predelu popka (40 %), uhlja (35 %), nosu (12 %), jezika, brade, obrvi, genitalij (8 %) in prsnih bradavic (5 %). Pogosti zapleti so tudi krvavitev, nastanek brazgotine in poškodba živcev, ki lahko nastanejo zaradi narave posega ali zaradi neustrezne oskrbe po posegu. Neredek pojav so tudi vraščeni uhani. Travmatske poškodbe lahko nastanejo pri fizičnih obračunih, agresivnih kontaktnih športih ali prometnih nesrečah.
Pirsing vpliva tudi na krvodajalstvo. Pri nas velja, da oseba, ki ima nov pirsing, ne sme donirati krvi vsaj štiri mesece po posegu.
Priporočila Združenja profesionalnih izvajalcev za skrb za novi pirsing:

  • Posameznik naj mesto posega umiva s tekočim milom in vodo ali s fiziološko raztopino dvakrat na dan.
  • V primeru pirsinga v ustni votlini je priporočljivo izpirati ustno votlino z antiseptičnimi brezalkoholnimi ustnimi raztopinami ter uporabljati ledene kocke ali druge hladne pijače za zmanjšanje otekline in občutka nelagodja v začetnih fazah celjenja.
  • Odsvetovana je uporaba alkohola, vodikovega peroksida ter izdelkov Hibiclens® (Mölnlyke Healthcare), Bactine® (Bayer Healthcare) in Betadine® (Purdue Products LP).
Urša Florijančič, dr.med.
Dermatovenerološka klinika
UKC Ljubljana

Tetoviranje (December 2015)

- Koža nas ščiti pred zunanjim svetom

- Sodobni pristopi k postavitvi diagnoze v dermatologiji

- Poslikave kože in pirsing

- Zbadanje kože

- Porjavelost – privlačna, a nevarna

- Kožni testi in dokazovanje alergij

Ta stran pripada Tiskovni agenciji MOREL. Vse pravice pridržane
© Copyrighted design and content. All rights reserved