Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Zdravila so kemične substance, ki jih z namenom zdravljenja na različne načine vnašamo v telo. Najenostavnejši, najcenejši in najbolj fiziološki način dajanja zdravil za sistemsko delovanje je zaužitje zdravil skozi usta. Pogosto se zdravila v obliki različnih pripravkov nanašajo na kožo. Prednost lokalnega zdravljenja je, da lahko neposredno vplivamo na patološka dogajanja v koži. Kadar je pot skozi usta zaužitih zdravil preveč dolgotrajna, nezanesljiva ali neizvedljiva, se poslužujemo vnosa zdravil v telo mimo prebavnega trakta – parenteralno.

4.
Zbadanje kože


Injekcija pomeni vnos posebej pripravljenega zdravila v tekoči obliki mimo prebavnega trakta neposredno v telesna tkiva – v mišice (muskularna injekcija), v podkožje (subkutana injekcija), v kožo (intradermalna injekcija) in v žilo (intravenozna injekcija ali infuzijski vnos). Z injiciranjem zdravila v tkiva dosežemo enakomerno sistemsko porazdelitev zdravila v telesu. Čas od vnosa zdravila do dejanskega učinka je pri parenteralnem vnosu bistveno krajši kot pri zaužitju zdravila skozi usta.
Parenteralno dajemo zdravila v obliki injekcij – intramuskularno, subkutano in intravenozno. Intravensko dajanje zdravil vključuje tudi infuzijsko aplikacijo. Intradermalna injekcija ni namenjena vnašanju zdravil v telo, temveč le ugotavljanju alergičnih odzivov posameznika na različne snovi. Prvenstveno se uporablja v diagnostične namene pri odkrivanju tuberkuloze (tuberkulinski test) ali za druge teste preobčutljivosti (kožni vbodni testi).
Injekcije so zahtevni medicinsko tehnični posegi in so za paciente tudi škodljivi, če nimamo ustreznega teoretičnega znanja in praktične usposobljenosti. Za dajanje injekcij uporabljamo sterilne plastične brizgalke in igle v zavitkih za enkratno uporabo. Na voljo imamo brizgalke v velikosti od 1 do 50 mililitrov. Izbira velikosti brizgalke je odvisna od količine zdravila, ki ga nameravamo vbrizgati, in od zdravila. Injekcijske igle so različnih dolžin in debelin. Izbira velikosti je odvisna od namena uporabe (redčenje zdravila, aspiracija zdravila), predvidene aplikacije zdravila, ocenjene debeline podkožnega tkiva in mišice, viskoznosti zdravila in od pacienta (odrasel, otrok). Pri pacientu vedno uporabimo najtanjšo možno iglo.
Za razumevanje delovanja parenteralno danih zdravil je pomembno poznavanje značilnosti tkiv, v katera apliciramo zdravila.

SUBKUTANA APLIKACIJA ZDRAVIL

Subkutani način dajanja zdravil je uporaben za počasno, dlje trajajočo enakomerno resorpcijo zdravila. Ker je vbrizgavanje zdravila v podkožje sorazmerno neboleče, je primerno za pogosto uporabo. V podkožje ne smemo vbrizgavati večjih količin zdravil, le 0,5 do 1 ml izotoničnih, nedražečih raztopin. Najpogosteje se subkutano vbrizgava inzulin, v porastu so tudi biološka zdravila. Izbira mesta injiciranja temelji na dobri klinični presoji, s katero se medicinska sestra odloči za najprimernejše mesto subkutane aplikacije. Izbira lokacije je običajno nadlaket, trebuh ali stegno. V praksi je trebuh najpogostejše mesto izbire za subkutano aplikacijo, predvsem pri samoaplikaciji. Ker je debelina podkožja pri ljudeh različna, ocenimo, pod kakšnim kotom bomo vbrizgali zdravilo – najpogosteje pod kotom 45°.
Pri aplikaciji zdravila v stegno ali nadlaket obstaja večja možnost aplikacije v mišico ob izbiri nepravilnega kota apliciranja ali če se pred aplikacijo ne naredi kožna guba. Pravilna samoaplikacija je nemogoča v predel nadlahti. Izbira mesta aplikacije je odvisna tudi od oblike zdravilnega pripravka. Peresniki imajo krajšo iglo in so oblikovani na tak način, da je aplikacija lažja v stegno. Pri tem tudi vedno preberemo in upoštevamo navodila proizvajalca.
Za samoaplikacijo zdravila pacient potrebuje primeren prostor. Samoaplikacija naj poteka ob predvidenem času v dnevu oz. tednu. Pred aplikacijo se preverita rok uporabe in zunanja ovojnina zdravila, ki mora biti nepoškodovana. Tekočina v prednapolnjeni brizgi oz. peresniku naj bo bistra in brez plavajočih delcev. Na čisto, suho površino je treba poleg zdravila pripraviti še alkoholni zloženec za čiščenje kože ter zabojnik za ostre predmete, ki ga pacient prejme v zdravstveni ustanovi. Zdravilo je treba vzeti iz hladilnika vsaj 15 minut pred aplikacijo, peresnik pa 30 minut prej. Nato sledi razkuževanje rok, za bolnike v domačem okolju pa je dovolj umivanje rok z milom. Koža naj bo pred aplikacijo fizično očiščena (umita). Z razkuževanjem odstranimo potencialne nevarne mikrobe s kože pred vbodom z iglo. Injekcijo apliciramo, ko se razkužilo na koži posuši. Tehniko aplikacije zdravila se pacient nauči v zdravstveni ustanovi ob pouku samoaplikacije. Usposobljenost pacienta za samoaplikacijo zdravila pomeni dvig kakovosti pacientovega življenja, večjo samostojnost in neodvisnost od zdravstvene obravnave oz. zdravstvenih institucij.

INTRAMUSKULARNA APLIKACIJA ZDRAVILA

Pri intramuskularni aplikaciji gre za parenteralno vbrizgavanje zdravila v določeno veliko mišico z vbodom skozi kožo. Intramuskularna injekcija je povezana s poškodbo mišičnega tkiva. Mišična vlakna se pri aplikaciji zdravila razmikajo, posamezne mišične celice in krvne kapilare popokajo. V mišično tkivo lahko vbrizgamo od 1 do 5 ml ustrezno raztopljenega zdravila. Vbrizgavanje zdravila pacientu običajno ne povzroči večjih bolečin ali drugih neprijetnih občutkov. Pomembno je, da ima pacient med vbrizgavanjem zdravila sproščene mišice. Med pripravo in med vbrizgavanjem se uporablja aseptična tehnika, da preprečimo možnost okužbe. Pomembno vlogo ima izbira mesta vboda. Na voljo imamo pet področij, ki vključujejo različne mišice: področje nadlakti z deltoidno mišico, dorzoglutealno področje z veliko zadnjično mišico, ventroglutealno področje s srednjo glutealno mišico, področje stegna s stransko stegensko mišico in področje stegna z dolgo stegensko mišico. Pri vseh področjih upoštevamo sprostitvene položaje mišic, da je vbrizgavanje zdravil lažje in za pacienta manj boleče. Mesto aplikacije je treba izbrati preudarno, upoštevati pacientovo splošno stanje, starost, telesno konstitucijo, razvitost mišic in namen injekcije. Aplikacija zdravil v mišico je lahko povezana z zapleti. Poleg neželenega učinka zdravil se pojavljajo tudi okužba, hematom, bolečine v področju bedrnega živca, bolečine pri vbrizgavanju …

INTRAVENOZNA APLIKACIJA ZDRAVIL

Pod pojmom intravenozna injekcija razumemo vbrizgavanje zdravila neposredno v veno v enkratnem odmerku, vbrizgavanje zdravila skozi vstavljeno vensko kanilo ali periferne oz. osrednje venske katetre. Z intravenozno aplikacijo zdravil dosežemo hiter, skoraj takojšen učinek zdravila. Intravenozna aplikacija zdravil je zahteven in odgovoren medicinsko tehnični poseg, ki poleg tehnične usposobljenosti zahteva znanje farmakologije, poznavanje učinkovanja zdravil in stranskih pojavov ter sposobnost hitrega ukrepanja ob zapletih.

PREVIDNOSTNI UKREPI

Medicinska sestra mora pri dajanju zdravil upoštevati pravilo 10P. To pomeni: pravo zdravilo, prava količina, pravi čas, pravilen način, pravemu pacientu, pravilo informiranja, pravilo pristanka, pravilo dokumentiranja, pravilo opazovanja in pravilo vrednotenja. Tako kot pri vsakem posegu v pacientovo telo je treba tudi pri parenteralni aplikaciji zdravil upoštevati etične smernice.
Načelo neškodovanja se povezuje s pripravo zdravila po strokovnih standardih in s kasnejšo varno, strokovno aplikacijo ter nadzorovanjem pacienta po njej.

ZBADANJE KOŽE – PIRSING

V zadnjih letih v modo prihaja vse bolj uveljavljeni pirsing oz. prebadanje in vstavljanje nakita v kožo. Pri pirsingu gre za aseptično oz. sterilno metodo vstavljanja nakita. Izvajalci pirsingov morajo pri svojem delu upoštevati varnostne in higienske standarde, ki jih predpisujejo stroga merila zdravstvene inšpekcije.
Pri delu z ljudmi je treba spoštovati načelo avtonomije, ki se povezuje z obveznostjo informiranja, kakšen poseg je predviden in kako poteka ter pridobitvijo soglasja k predlaganemu posegu. Načelo spoštovanja človekovega dostojanstva zahteva, da se poseg izvaja obzirno, z občutkom in z varovanjem telesne zasebnosti.

Simona Muri, dipl. m. s.
Zdravstveni dom Celje

Tetoviranje (December 2015)

- Koža nas ščiti pred zunanjim svetom

- Sodobni pristopi k postavitvi diagnoze v dermatologiji

- Poslikave kože in pirsing

- Zbadanje kože

- Porjavelost – privlačna, a nevarna

- Kožni testi in dokazovanje alergij


Ta stran pripada Tiskovni agenciji MOREL. Vse pravice pridržane
© Copyrighted design and content. All rights reserved