Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Zeliščarstvo ima dolgo tradicijo v veliko državah sodobnega sveta. Mnoge so šle skozi zgodovinsko pristen, domoroden in večinoma empirično utemeljen pristop pri sajenju, gojenju in uporabi zelišč kot zdravil ali začimb. Tradicionalna kitajska medicina z ajurvedsko medicino vred sodi med najbolj celostno sestavljene starodavne medicinske sisteme s popolno strukturo izobraževanja in pravil za prakso. Oba sistema imata posebne postopke pri predelavi in predpisovanju ter uporabi različnih delov rastlinskih zdravil. Phytotherapy has long tradition in many countries of modern world. Many countries have gone through the historically genuine, indigenous, mostly empirically founded approach in planting, growing and applying herbs as a medicine or condiment. Traditional Chinese medicine with Ayurvedic medicine is one of the two largest ancient medical systems with complete structure of education and rules for practice. Both systems have specific procedure in processing and prescribing and applying diverse parts of herbal remedies. 2

Zgodovina zeliščarstva in danes


Na Daljnem vzhodu so vzroke za vrzeli v razumevanju pojavov pripisovali načelom narave in vesolja, ki si jih niso znali pojasniti, so jih pa uporabljali v učne namene. Teorije so se porajale iz vsebinskega jedra – filozofske domneve in tej so dodajali svoje izkušnje in zaznave, pomembne za prakso. Tradicionalna kitajska medicina (TKM) je po metodah zdravljenja razdeljena na pet enakovrednih delov: akupunkturo, zeliščarstvo (fitoterapijo), masažo, prehrano (dietoterapijo) in či gong, ki zajema množico telesnih in dihalnih vaj. So bolezni, pri katerih zadostuje samo ena izmed omenjenih metod, sicer pa je kombinirano zdravljenje pogostokrat najbolj zaželeno. Posebnost TKM so funkcijska območja (preglednica 1), ki sodijo k posameznim organom. Njihovo opazovanje je ključno za zgodnje prepoznavanje bolezenskih znamenj. Ta so temeljno vodilo za razumevanje in prepoznavanje telesnih, umskih in duševnih šibkosti, ki sodijo v psihosomatski koncept zdravljenja. Zelo pomembna je stopnja neravnotežja med energijskimi poteki – meridiani ter njihovim pravočasnim in pravilnim povezovanjem.

Polni organi

Votli organi

Čutilni organi

Tkiva

Čustva

Element

Jetra

Žolčnik

Oči

Tetive

Jeza

Les

Srce

Tanko črevo

Jezik

Ožilje

Veselje

Ogenj

Vranica

Želodec

Usta

Mišičevje

Premišljevanje

Zemlja

Pljuča

Debelo črevo

Nos

Koža

Žalost

Kovina

Ledvica

Sečni mehur

Ušesa

Kosti

Strah

Voda

Preglednica 1: Funkcijska območja v TKM po teoriji petih prvin (elementov)

ČI, KORENINA ŽIVIH BITIJ ALI OTROK VESOLJNE DVOJINE JIN IN JANG

Kljub temu da medicinska znanja TKM temeljijo na starodavni filozofiji taoizma, jih v zasnovi lahko primerjamo s sodobnimi teorijami o zdravju in bolezni. Na zahodni polobli planeta je to znanje le delno preneseno v prakso in kot tako ostaja precej neizrabljeno. Gre predvsem za povezovanje znanj o nevrovegetativnih, psihosomatskih, alergijskih, degenerativnih, rakavih in funkcionalnih motnjah, ki so v sodobni medicinski znanosti vzročno in diagnostično še zmeraj označene kot bolezni neznanega vzroka. Zaradi raznolikosti kitajščine ter pojmovne neusklajenosti slovenščine s kitajskim medicinskim in filozofskim izrazjem pogosto prihaja do napačnega razumevanja besedil. Medtem ko je zahodnjaška miselnost analizna, deskriptivna in znanstvena, je vzhodnjaška sintezna, simbolična in intuitivna.
TKM sistem zdravljenja v svojih zapisih opisuje neko življenjsko silo – energijo ali či, ki poganja in uravnava vse življenjske procese, z gibanjem vred. To energijo so zdravniki v stari Grčiji imenovali entelechia, v rimski medicini vis vitalis, v indijskem zdravilstvu prana, na Japonskem pa ki. Upad življenjske energije ali biopotenciala zmanjša psihofizične zmogljivosti in upočasni življenjske procese, kar lahko pomeni začetek bolezni. Poti, po kateri poteka ta biopotencial ali po kitajsko qi (či), imajo svoje notranje in zunanje kanale ter veliko bližnjic, po katerih se či lahko preusmerja in porazdeljuje.
Po teoretični zasnovi energijske medicine so organi, posamezna tkiva in območja na telesu medsebojno povezani, pri diagnostični obravnavi se lahko potrjujejo ali izključujejo in so neodvisen model preverjanja natančnosti diagnoze in zdravljenja.
Stanje čija in telesnih tekočin je po teoriji TKM ključno izhodišče za razumevanje in vrednotenje zdravja ali bolezni. Či je eden najbolj natančno opisanih nematerialnih temeljev življenja v TKM. Življenjskih nalog čija v človekovem telesu in zunaj njega ni mogoče zaobseči z nobeno definicijo. Pojavlja se lahko v različnih oblikah in spodbuja številne organske in anorganske odzive v naravi. Po sodobnih teorijah bi ga lahko primerjali z energijo, ki podrobno povezuje materialno in nematerialno v njunem nepretrganem preoblikovanju. Zgostitev čija oblikuje materijo, razredčitev in razpršitev materije pa či obnavlja. Vsi pojavi in stvari, ki nas obdajajo, so oblika pretakanja čija v naravi. Utemeljitelji taoistične filozofije menijo, da je či temelj neskončne medsebojne povezanosti najbolj drobnih delcev vesolja. Po taoistični paradigmi sveta sta Nebo in Zemlja le dve skrajnostni obliki vseobstoječega biopotenciala, med katerima obstaja neskončno veliko neprenehoma spreminjajočih se stanj. To hkrati daje neomejeno možnosti za njuno medsebojno približevanje, sodelovanje, podpiranje ali zavračanje, zaviranje in izničevanje, kar tudi ustreza temeljnim načelom grške dialektike. Rojstvo in smrt nista nič drugega kot zbiranje in razprševanje biopotenciala. Kitajski filozof Wang Chong (1. stoletje n. š.) je zapisal: ”Biopotencial ustvari človeško telo tako kot voda, ki zaledeni. Ko se led stali, znova postane voda.” Zhang Zai, filozof iz enajstega stoletja našega štetja, je rojstvo in smrt opisal takole: ”Vsako rojstvo je zgostitev biopotenciala, vsaka smrt pa njegova razpršitev. Kadar se biopotencial zgosti, postane živo bitje, ko pa se razprši, postane podraven sprememb.” V Težkih vprašanjih (Nan Jing, avtorja Qin Yue Rena z začetka našega štetja, pred časom Vzhodne dinastije Han – l. 25–220 n. št.) je zapisano: ”Či je korenina človeških bitij.”

ZELIŠČARSTVO V TRADICIONALNI KITAJSKI MEDICINI

Tradicionalna kitajska medicina (TKM) pozna več kot 14000 zdravilnih rastlin, opisuje posebne lastnosti zelišč glede na njihovo kakovost (okus, fizikalne lastnosti, vpliv na umske zmogljivosti in gibanje energije po energijskih kanalih – meridianih). Fizikalne lastnosti lahko razumemo kot ogrevalne, hladilne, nevtralne, stimulativne ali pomirjevalne vplive na delovanje organov in njim pripadajočih tkiv. Usmerjenost posameznega zelišča na določen energijski kanal ali notranji organ imenujemo tropizem. V temeljnih teorijah TKM so tudi živila porazdeljena po svojih vplivih na posamezne organe, sicer pa je tudi ta opis neposredno povezan z meridiani in njihovo energetsko uravnoteženostjo.
Poglavitna razdelitev zelišč v tri kategorije temelji na njihovih kliničnih in energijskih vplivih. TKM pripisuje največjo pomembnost in kakovost tako imenovanim vodilnim zeliščem (angl. ruler-superior class), ki izboljšuje in uravnava telesne in umske zmogljivosti ter jih v predpisanih količinah lahko uporabljamo dalj časa brez škodljivih posledic. Pripisuje se jim množica krepčilnih učinkov, ki naj bi podaljševala življenje in kakovostno izboljšala vitalnost, telesne in umske zmogljivosti. Osrednjo lego zavzemajo najpogosteje uporabljana splošna zelišča (angl. ministers-general class), ki jih najpogosteje uporabljamo pri preprečevanju ali zdravljenju zgodnjih bolezenskih stanj. V nižji kakovostni razred sodijo pomožna zelišča (angl. assistants-inferior class), ki jih uporabljamo pri težjih ali napredovalih boleznih. Ta imajo pogosto bolj intenzivno delovanje in stranske učinke, zato so namenjene kratkoročnem zdravljenju akutnih stanj ali poslabšanj osnovne bolezni. Zaradi stranskih in nevarnih učinkov se jih uporablja pod rednim kliničnim nadzorom. Pri zapletenih bolezenskih razmerjih se lahko uporablja mešanica vseh treh razredov, ki naj bi sočasno vplivala na vse ravni bolezenskih razmerij in izboljšala odziv imunskega sistema. Zaradi grenčin, ki včasih neugodno vplivajo na želodec in izzovejo čezmerno izločanje želodčne kisline, žolča in prebavnih encimov, se zeliščnim mešanicam dodajajo tako imenovana izboljševalna ali varovalna zelišča. Sladka korenina (lat. Glycyrrhiza glabra) se kot emulgator ali sladilo pogosto uporablja v mešanicah zdravilnih zelišč kot pomožna sestavina, ker ima blažilne lastnosti ne samo v medicini, temveč tudi v živilski in kozmetični industriji. Nekateri saponini so tudi škodljivi in utegnejo trajno poškodovati tkiva, zato je potrebna previdnost pri izbiri.

LOČEVANJE BOLEZNI PO OSMIH NAČELIH

Osem načel je neločljivi temelj vseh diagnostičnih prijemov in terapij v TKM. Brez razumevanja kliničnih podob osmih načel je vsak terapevtski prijem negotov. Diagnostično rabo načel zunanje – notranje in vroče – hladno ponazarja preglednica 2.
Načeli zunanje – notranje sta namenjeni ločevanju bolezni površja od notranjih bolezni.
Načeli vroče – hladno sta namenjeni ločevanju vročinskih stanj od podhladitev.
Načeli polno – prazno sta namenjeni ločevanju presežkov in primanjkljajev vitalne energije či, krvi in telesnih tekočin z medceličnino in mezgo vred.
Načeli jin – jang sta namenjeni določanju temeljnih lastnosti organizma, ki jih lahko primerjamo s prevlado simpatikusnega ali vagusnega dela avtonomnega živčnega sistema, ki samodejno uravnavata delovanje notranjih organov in žlez z notranjim izločanjem.
Načeli jin in jang opredeljujeta temeljno značilnost posameznika glede na starost, spol, umske in telesne zmogljivosti ali odzivnost na zdravljenje. Primanjkljaj pomeni pešanje zmogljivosti, ki mu sledi biološki upad kakovosti organov in tkiv. Presežek pa čezmerno delovanje, ki prav tako lahko pripelje do funkcijskega pešanja in kakovostnega upada prizadetih organov in tkiv.
Vroče ne ponazarja le vročine in vročinskih stanj, temveč tudi čezmerno pregrevanje telesa, izgubo ali zgostitev telesnih tekočin, ki povzročajo presnovne motnje in okvare tkiv. Hladno v primeru zunanjega vdora mraza in podhladitve lahko pomeni akutno bolezen, povzročeno z mrazom, ali pa vdor zunanjega mraza zaradi opešane vitalne energije in zmanjšane tolerance za zunanje bolezenske dejavnike, med katere poleg mraza sodijo tudi vročina, vlaga, suhost in veter. Zunanje se nanaša na bolezni površja, ki ga povzročajo prej našteti zunanji bolezenski dejavniki. Notranje se nanaša na bolezni, ki jih po večini povzročajo dolgotrajni odkloni funkcije, za katere bi lahko rekli, da so predmet obravnave sodobne interne medicine.

Diagnostični kriteriji

Primanjkljaj

Presežek – zastoj

Mrzlo

Vroče

Pritisk

Lajša

Poslabša

Ustreza

Poslabša

Hrana

Lajša

Poslabša

Ustreza topli napitek

Ustreza hladni napitek

Tip

Dolgotrajen

Oster

Krči

Pekoč, žareč

Temperatura

Ustreza

Poslabša

Olajšanje z vročino

Olajšanje s hlajenjem

Črevesna peristaltika

Poslabša

Lajša

Poslabša

Olajša

Drža

Izboljšanje leže

Izboljšanje sede

Sključena

Povečan tonus ekstenzorjev

Nastop bolezni

Počasno, postopno

Naglo

Postopno

Hitro

Bruhanje

Poslabša

Olajša

Poslabša

Lajša

Počitek / gibanje

Počitek izboljša

Gibanje izboljša

Gibanje izboljša

Gibanje poslabša

Preglednica 2: Zgled ločevanja nelagodja ali bolečine med primanjkljajem, presežkom, mrazom in vročino

Poleg osmih načel je za pravšnjo izbiro zelišč, bodisi posamezno ali v mešanici, na voljo še množica dopolnilnih, posodobljenih pridevnikov, ki temeljijo na značilnostih postave in psihosomatskega stanja pacienta (regulatorno delovanje, krepitev ali pomiritev), vodilnih bolezenskih znamenjih (odvajala za vročino, izločke, pomirjevala, poživila), zdravilnih učinkovin posamezne rastline (uravnavanje delovanja, izboljšanje prekrvitve, splošnih prilagoditvenih zmogljivosti, povečanje potenja, izboljšanje plodnosti, spolne sle, nespečnost). Sledenje bolezenskim spremembam in prilagajanje odmerkov posameznih zelišč v mešanici sta ključ uspešnega zdravljenja po načelih TKM. Izboljšanje, prilagoditev zdravilnih značilnosti in predelava zdravilnih zelišč so predmet posebnih štiriletnih študijskih programov na Kitajskem. Gojenje in pridelava posameznih kategorij zelišč sta pogosto geografsko določeni, ker po njih predvidevajo stopnjo učinkovitosti in delež zdravilnih učinkovin v enoti zdravilnih rastlin.
Predpisovanje in nadzor nad uporabo zdravilnih rastlin sta izrecno v domeni šolanih zdravnikov TKM, čeprav so zelišča del ljudske kulturne dediščine.

mag. Petar Papuga, dr. med.
Specialist za akupunkturo
Sekcija za akupunkturo pri SZD