Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Vročina pri otroku je pogost vzrok za klic ali obisk urgentne ambulante. O vročini pri otroku govorimo takrat, ko telesna temperatura, merjena pod pazduho, preseže 37,2 °C oz. ko temperatura, merjena v ušesu, preseže 37,5 °C oz. ko temperatura, merjena v ritki, preseže 38 °C. Najpogostejši vzrok za povišano temperaturo pri otrocih so okužbe, od tega kar 80-90 % virusnih. Obisk urgentne ambulante je potreben, kadar so vročini pridruženi hud glavobol, bruhanje, motnje vida, krči, zaspanost, novonastali izpuščaj v obliki drobnih krvavitev, mrzlica, hitro dihanje, bolečina v trebuhu, huda driska z večkratnim odvajanjem blata ali splošni znaki dehidracije. V prispevku so predstavljeni mehanizmi in vzroki za pojav povišane telesne temperature pri otroku, klinična slika in zdravljenje. Fever in a child is a common reason for a call or visit to the emergency room. Fever in children is defined as a body temperature under the armpit above 37.2 °C, in the ear above 37.5 °C, or in the buttocks above 38 °C. The most common cause of fever in children is infection, which is viral in 80-90 % of cases. A visit to the emergency room is necessary, if the fever is accompanied by severe headache, vomiting, visual disturbances, convulsions, drowsiness, a new rash in the form of small haemorrhages, chills, rapid breathing, abdominal pain, severe diarrhoea with repeated bowel movements or general signs of dehydration. This article describes the mechanisms and causes of fever in children, clinical presentation, and treatment. 6

Otrok s povišano telesno temperaturo


O povišani telesni temperaturi (vročini) govorimo takrat, ko telesna temperatura, merjena pod pazduho, preseže 37,2 °C oz. ko temperatura, merjena v ušesu, preseže 37,5 °C oz. ko temperatura, merjena v ritki, preseže 38 °C. Telesna temperatura ima svoje dnevno nihanje, ki je posledica naravne biološke ure in je najvišja zvečer, najnižja pa v zgodnjih jutranjih urah. Razlika med jutranjo in večerno temperaturo je lahko večja od ene stopinje (1–4).

PRAVILNO MERJENJE TELESNE TEMPERATURE

Telesno temperaturo moramo meriti v mirovanju, vsaj dve uri po jedi, med tem pa otrok ne sme piti toplih pijač. Običajno merimo temperaturo pod pazduho, v ušesu, pri dojenčku pa jo lahko merimo tudi v ritki. Pri tem položimo otroka na trebuh ali bok in razpremo ritko, tako da razločno vidimo zadnjično odprtino. Nežno vstavimo termometer 1–2 cm globoko v črevo. Merjenje v ustih se ne priporoča (1–3).

VZROKI IN MEHANIZEM NASTANKA VROČINE

Do povišane telesne temperature pride zaradi motene funkcije termoregulacijskega centra, ki povzroči dvig termostatske točke na višjo raven. Vpliv na dvig termostatske točke imajo različni mikrobi, tumorske beljakovinske snovi, alergeni, bakterijski strupi in nekatera zdravila (salicilati, antiholinergiki, simpatikomimetiki). Dvigu termostatske točke sledijo vsi mehanizmi za povečano tvorbo toplote, hkrati se zaustavi oddajanje toplote v okolico. Tako ob naraščanju telesne temperature opažamo, da sta glava in trup otroka vroča, okončine pa hladne. Koža je bleda in/ali marmorirana. Nasprotno pa je ob padanju telesne temperature koža celega telesa topla, pordela in potna.
Najpogostejši vzrok za povišano temperaturo pri otrocih so okužbe. Pri otroku v prvih letih življenja je 80–90 % okužb virusnih, zato le redko potrebujejo antibiotično zdravljenje. Lahko pa virusnim okužbam v prihodnjih dneh sledi okužba z bakterijskimi klicami (1–4).
Pri drugem načinu nastanka povišane telesne temperature govorimo o hipertermiji. Pri tem pride do povišane telesne temperature zaradi motenega oddajanja toplote v okolico ob normalni nastavitvi termostatske točke v možganih. Do tega pride ob naporu, večji mišični dejavnosti, pri povečanem presnavljanju, nekaterih boleznih endokrinih žlez (povečano delovanje ščitnice), vročinski kapi, pregretju, po obsežnih opeklinah ali drugih okvarah kože (1–2).
Ob povišani telesni temperaturi se močno zavre razmnoževanje bolezenskih klic, zmanjšata se njihova dejavnost in strupenost. Vročina okrepi funkcijo imunskega sistema, ki se bori s povzročitelji vročine, poveča se tudi učinkovitost antibiotikov, kar kaže na to, da je vročina pri spopadanju z mikrobi za človeka prej koristna kot škodljiva (1).

KLINIČNA SLIKA

Ob dvigu termostatske točke na višjo raven otroka mrazi, naježi se mu koža, ima hladne okončine, počuti se slabo, je zaspan, nemiren, razdražljiv, toži o glavobolu, utrujenosti in bolečinah v mišicah. Po drugi strani pri hipertermiji otroka ne mrazi, ampak mu je vroče, koža mu žari, ni znojenja (1–4). Novorojenček in dojenček do tretjega meseca starosti je lahko zelo resno bolan ob normalni telesni temperaturi, otrok v starosti od dveh do petih let pa ima vročino do 40 °C že ob običajni virusni bolezni. Šele po osmem letu starosti opažamo, da je temperaturni odgovor podoben kot pri odraslih (1).

NEVAREN POTEK

Če vročina ne preseže 39 °C in je ob tem otrok živahen, neprizadet, dobro pije in dovolj lula, lahko počakamo z zdravljenjem in vročino le opazujemo. Kadar pa je vročini pridružen hud glavobol, bruhanje, motnje vida, krči, zaspanost, iz katere otroka ni mogoče zbuditi, novonastali izpuščaj v obliki drobnih krvavitev, mrzlica, hitro dihanje, bolečina v trebuhu, huda driska z večkratnim odvajanjem blata ali splošni znaki dehidracije (splošna neješčost in nezmožnost zaužitja tekočin, slaba napetost kože, suha plenica, kapilarni povratek, daljši od 3 sekund), je potreben obisk v urgentni ambulanti ali pri izbranem pediatru (1–5).
Pri otrocih s pridruženimi kroničnimi boleznimi, zlasti boleznimi srca in pljuč, ali po odstranitvi vranice je priporočljiv obisk zdravnika prej kot pri otrocih brez pridruženih bolezni. Če je otrok star 3 mesece in ima vročino prek 38 °C, ga mora prav tako videti zdravnik, saj otroci v tej starosti le redko odgovorijo na okužbo z vročino. Obisk se priporoča tudi pri otrocih, ki imajo povišano temperaturo dlje kot 3–5 dni (1–4).

ZNIŽEVANJE POVIŠANE TELESNE TEMPERATURE

Običajno ne znižujemo vročine do 38,5 °C ali celo do 39 °C, merjene pod pazduho, če otrok pri tem nima posebnih težav. Vročino znižujemo s splošnimi ukrepi, naravnimi metodami in z zdravili (1–4). Prej pa znižujemo povišano temperaturo pri otrocih, ki imajo v osebni ali družinski anamnezi vročinske krče.

Splošni ukrepi

Otrok z vročino potrebuje več tekočin zaradi presnovnih sprememb in znojenja. Otroku zato ponudimo več tekočine, ki mu ustreza glede na njegovo izbiro. V primeru, da otrok bruha, 30 minut po bruhanju otroku ne ponujamo pijače, da se pomiri želodčna sluznica, nato pa mu ponujamo pijačo po majhnih požirkih na 10 minut. Otrok naj uživa lahko hrano, največkrat juhe in kompote. Odsvetujejo se mlečni izdelki, hrana, ki napenja in vsebuje veliko sladkorja (1–4). Če je otrok še dojen, je to zanj najboljša hrana in pijača.
Otrok naj bo lahko oblečen, perilo naj bo iz naravnih materialov, ki so zračni in dobro vpijajo vlago. Temperatura bivalnega prostora naj bo 20–22 °C (1–4).

Naravne metode

Fizikalno lahko otroka ohlajamo v mlačnih kopelih, z mlačnimi ovitki ali s prebrisavanjem z mlačno vodo (1–2). Pri ohlajanju v mlačnih kopelih otroka golega položimo v kad, napolnjeno z vodo, ki je segreta na 36–37 °C oz. 2 °C manj, kot ima otrok takrat temperature, nato jo postopoma ohlajamo z dodajanjem hladne vode, dokler ne dosežemo temperature med 29–34 °C. Otroka po nekaj minutah vzamemo iz kadi, ga dobro obrišemo in oblečemo v sveže perilo (1–3).
Pri ohlajanju z mlačnimi ovitki otroka slečemo in zavijemo v rjuho, ki smo jo prej namočili v mlačno vodo in jo oželi. Čez ovitek ga pokrijemo s suho rjuho in počakamo nekaj minut. Postopek lahko ponovimo 2- do 3-krat. Nato otroka dobro obrišemo, oblečemo in položimo v posteljo (1–3).
Pri prebrisavanju z mlačno vodo z namočeno krpo ali gobo otroka postopno prebrišemo po vsem telesu. Lahko pustimo obkladek na čelu in preko nog. Postopek lahko večkrat ponovimo, nato otroka dobro obrišemo, oblečemo in položimo v posteljo (1–3).

Zdravila za zniževanje telesne temperature

Zdravila za zniževanje povišane telesne temperature (antipiretiki) so zdravila, ki delujejo na termoregulacijski center v možganih in povzročijo znižanje termostatske točke. Med klasičnimi antipiretiki se v otroškem obdobju uporablja predvsem paracetamol v odmerku 10–15 mg/kg telesne teže na vsakih 4–6 ur. To zdravilo je v otroškem obdobju varno in ima najmanj neželenih učinkov. Učinkovina obstaja v obliki tablet, tekočine ali svečk. Če otrok ne bruha, je najprimernejša pot vnosa zdravil peroralna. Poleg paracetamola za zniževanje telesne temperature uporabljamo tudi zdravila iz skupine nesteroidnih antirevmatikov, ki imajo poleg učinka na znižanje telesne temperature tudi protibolečinski in protivnetni učinek. V tej skupini sta zdravili ibuprofen, ki ga uporabljamo v odmerku 5–10 mg/kg telesne teže na vsakih 8 ur, in diklofenak, ki ga uporabljamo v odmerku 0,5–2 mg/kg telesne teže na vsakih 8 ur. Nesteroidni antirevmatiki imajo močnejši protibolečinski in protivnetni učinek kot paracetamol, a imajo več stranskih učinkov na srce in ožilje, zelo redko lahko povzročijo tudi krvavitve iz črevesja. Acetilsalicilna kislina se pri otrocih ne uporablja (1–4).

UKREPANJE OB NAPADU VROČINSKIH KRČEV

Vročinski krči so za starše, ki se prvič srečajo z njimi, še posebej stresna situacija. Otrok nenadoma otrpne, se ne odziva, obrača oči, stiska pesti in se stresa (1, 5).
V primeru vročinskih krčev otroka zavarujte z blazinami, da se ne poškoduje. Položite ga na bok, da se ne bo zadušil, če bo bruhal. Slecite ga in ga hladite z mlačnimi ovitki in prebrisavanjem. V črevo mu dajte svečko proti vročini. Če je otrok že imel vročinske krče, vam je zdravnik predpisal posebno zdravilo za pomiritev krčev, ki se iztisne v črevo, ali drugo obliko, ki se iztisne v usta. Aplicirajte predpisano zdravilo v predpisanem odmerku in krči bodo prenehali, lahko pa se razvijejo dolgotrajni krči, ki trajajo več kot 30 minut (1, 5).
Otroka mora pregledati zdravnik, če se krči pojavijo prvič, če se pogosto ponavljajo, če so enostranski, če trajajo več kot eno minuto in ne popuščajo, zlasti če se jim pridružijo znaki, ki govorijo za prizadetost osrednjega živčevja (1, 5).

asist. Matic Mihevc, dr. med.
Zdravstveni dom Trebnje

Tatjana Pavlin, dr. med., spec. pediatrije, IBCLC
Zdravstveni dom Trebnje
Literatura
  1. Radešček-Rakar R. Moj otrok ima vročino: kaj jo povzroča in kako ukrepamo. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2016.
  2. Barbi E, Marzuillo P, Neri E, Naviglio S, Krauss BS. Fever in Children: Pearls and Pitfalls. Children (Basel). 2017;4(9):81. doi:10.3390/children4090081
  3. Wing R, Dor MR, McQuilkin PA. Fever in the pediatric patient. Emerg Med Clin North Am. 2013;31(4):1073–1096. doi:10.1016/j.emc.2013.07.006
  4. Sherman JM, Sood SK. Current challenges in the diagnosis and management of fever. Curr Opin Pediatr. 2012;24(3):400–406. doi:10.1097/MOP.0b013e32835333e3
  5. Smith DK, Sadler KP, Benedum M. Febrile Seizures: Risks, Evaluation, and Prognosis. Am Fam Physician. 2019;99(7):445–450.